Lomolena

“Kako klišejsko, da v meglenem decembru rajcam s poletnimi morskimi fotkami, ane? Razvila sem film, ki se je v plastičnem “ribaku” pacal par mesecev, tako da je bila gor paleta doživetij od junija do novembra (tiste na koncu so itak vedno brezvezno pritiskanje na sprožilec na poti do DM-a, ker pač hočeš dat čimprej razvit film ).

Skratka, tukaj  je en mini paketek iz Rabca. Čez čas verjetno res pozabiš, kaj ti na dopustu ni pasalo (in jaz imam vedno dolg seznam stvari, ki jih dojemam kot nevzdržne nadloge) in se spominjaš samo “picture perfect” trenutkov. Čez deset let se zato ne bom spominjala z vsemi možnimi napihljivimi pripomočki obdanih vzhodnoevropskih turistov, petnajst tisočih stopnic, ki sem jih morala s svojim ogromnim nosečniškim trebuhom premagovati do zatohle hotelske sobe in klanca z naklonom 70 stopinj, ki sem ga mogla premagati na poti do zajtrka in večerje. Ki sem ju lahko spet uživala v družbi devetstotih (ne pretiravam!) vzhodnoevropskih turistov (polovica od tega predšolski otroci). Ne ne, to bom zihr pozabila.. Ko bom gledala fotke, se bom spomnila, da je bilo to zadnjič, da sva bila sama na morju (no do čez petnajst let, ko naju bo hčerka odpikala in šla rajš s svojimi frendi) in da je blo lepo samo ležat na plaži in brat knjigo in se igrat Uno in jest sladoled. Predvidevam, da bo prihodnje leto veliko bolj živahno.

Hvala Lomolena za gostovanje, me je veselilo :**

ostani močna, don’t go digital on us!:),

lp, Eva”

Zadnjič sem od strica z miklošičeve prinesla rezultate rdečega filma (če se spomnite, se je moja romanca z rdečim filmom na beneškem bienalu bolj klavrno končala), in bila tok zadovoljna, da ful časa nisem opazila, da so vse fotke zrcalne. Neki je očitno na tem filmu, da se vsi odločijo, da bi še sami prispevali svojo umetniško vizijo. Tudi prav.

Pol Lomolene obožuje poletje, pol Lomolene pa poletje tolerira samo zato, ker pride za njim jesen. Včasih je človek neučakan in gre na dopust tja, kjer je jesen že v polnem zamahu, kjer se je med pitjem kavice na strehi treba pokriti z dekco in kjer že vsi nosijo volnene šale in dolge plašče. In ja, v tole rumeno hiško bi se takoj preselila!

Rada imam tatuje. Sej ne, da so za zmeraj!

Po enih blogih folk skoz sprašuje, zakaj se slikamo v noge. Zato ker je fun! V roke je malo manj, ker je na fotki vedno ena roka manj.

Takole ste se na Caffeine Hours slikali z mjav holgo,
tistim čudnim belim fotkičem, ki ma utripajoče lučke
in zna mjavkat:)

Za lenobno stanje na Lomoleni bomo krivili vročino, tole pa so fotke s prvih Caffeine Hours na Metelkovi, ko so bile temperature še znosne. Jedli smo veganske kapkejke in pili kavo s sojinim mlekom, kupovali in prodajali drobnarije in seveda spoznali kar nekaj finih ljudi. Tole je prva rundica, ko smo se še pripravljali, v naslednjih postih pa pokaževa, kako ste se pred našo mizo slikali sami. JeeeJ!

Če slučajno kdo ni opazil, smo ble bolj malo besedne in malo manj foto aktivne. Ampak smo ble na dopustu, v borovi senčki, jedle fige, srkale gin tonik in se prepuščale brezdelju. Ja, valjda!!!! Če odštejem 15minutno kopanje v Preluki sem sramota za človeka, ki vozi avto s KP registracijo. Nič dopusta, nič brezdelja, sam neko piškavo delo.

Tudi Sašo Krajnca smo ujeli na Lentu. Čeprav je bil tam službeno, se je takole velikoribnil. Stavim, da boste zdaj večkrat prižgali Poročila