Lomolena

Diano Mini smo sicer poslali na počitnice k Alice, tale fotka pa naj bo v opomin, kaj se zgodi, če slikaš brez flasha in na eno polovičko skušaš spraviti Marka Mandića (oblečenega!) v Mini Teatru, na drugo pa “interier”. Potem se moraš nekako izmazat in rečeš, da je to avantgarda.

Hm, ker je objava o hrani dobila največ komentarjev, bomo od danes naprej objavljaljali samo fotke o hrani. Ja, valjda. Tile trije kozarci so bili enkrat hrana. Dokaz je pri jedki in pri kuharju.

Zadnjič sem se hvalila, kako sem doma ekipi na koncu večerje ponudila še macaronse. No, tistih je prehitro zmanjkalo, da bi jih lahko pofotkala, sem pa zato šla čez nekaj dni po nove, ker je vsak izgovor, zakaj moraš po nove macaronse, dober izgovor

Najboljša zadeva fotkanja na film je to, da ko pofotkaš dogodek, potem šele čez sto let razviješ film in jih objaviš, ko so že vsi (skoraj) pozabili na ta dogodek. In zdaj se vsi tega dogodka spomnejo. Kam lepše. Premierna projekcija Prepisanih se je zgodila 26. januarja v Moderni. Film je bil kul, edino eni fanti pred nami, ki so bli napisani tudi v odjavni špici, so skoz klepetali!!!

brat Jonas (ki je mimo grede doniral 3 fotiče Lomoleni. Slava mu!) in Klemen, the režiser

Pero kot Jože, Barbara kot Katarina in Mirko kot hrbet od Ladota

In tole je plačana objava. Ok, tole bo plačana objava. Eno pivo nam bo plačal Jocohud, ker res hudo zgleda na filmu.

Vikendi so fin izgovor, da se odpelješ na kosilo malo bolj daleč. En vikend smo šli na kosilo k Mari in ker ni izleta brez plezanja na razgledne točke, smo šli še pred obedom pofotkat kraj zločina.

No, še največji zločin tistega dne je bil ta, da so nekateri na sončno nedeljo delali.

Tudi na tekme hodimo. Začelo se je itak z nogometom in da ne bo Pinkney v šlapcah slabe volje, ga gremo kdaj pogledat tudi v Stožice. Danes gremo spet. In upamo, da ne bo takih zaskrbljenih obrazov kot na zadnji tekmi z Barcelono. In mimo grede za tiste, ki še ne veste – Zmajčice so totalno overrated. Kdo se ne bi strinjal ob takem šopku mladenk na tribuni A1.

V zadnjih izdihljajih zime je čas, da pogledamo,
kaj so to sezono nosile naše dame.

Mladenka na sliki je za izlet do eko malice oblekla
vinsko rdeč plašč, ki ga je kombinirala z rdečimi
škornji in rdečimi sončnimi očali. Za podobno
kombinacijo rdeče, bele in sprano modre se je
tisti dan odločila tudi prodajalna na vogalu.

Neposredno iz New Yorka pa je prišel tale pripomoček:
kosmato ušesno obuvalo ali po domače mufki.
Primerni tako za januarski mraz v Williamsburgu,
kot za posedanje v slaščičarnah na bregu Ljubljanice.
Dama na sliki se je odločila za pozo Grete Garbo.
Ali kot jo je opisala sama: “Go away, i want to be left aloooone”.

In čez gintonik je z blacbirdičem nastala še ta fotka in tale, s ta pravimi ljudmi. Tale blackbird fotič vztrajno fura neko zasanjano fazo. Joj!

Zadnjič nas je I. povabila na pozno pivo v Drugo pomoč. Ker tisti dan nisem še nič jedla, mi je druga polovica Lomolene v svoji rezidenci, v bližini katere se baje tudi pozimi v belih nogavicah in natikačih sprehaja Pinkney, skuhala en super rižek in odprla tisto nesramno malvazijo, za katero računam, da nam bo družbo delala tudi ob naslednji pozni malici.

Ko smo se pokompletirali, je bilo seveda iz škatle potrebno izbrati večeru primerno lomo pošast:

Blackbird fly in holga sta prišli v finalni izbor in podali smo se v blage snežne razmere. Fotka pred odhodom:

Valda smo prišli med zadnjimi, na ciljni lokaciji so si namreč že začeli razlagati hecne stvari:

Drugi pa so si ogledovali teren za ročkast fuzbal.

No, mi smo nekje po tretjem gin tonicu nehali fotkat:)

Potem se pa zgodijo take fotke, ker nisi čist šur, a si bil v sobi s sto lestenci, gomilo ljudi, ki ..khm.. pojejo? Pa en šank je, pa neke figurce, kozarci, pa tale zloveščni nasmeh na majici tega tipa, pa mogoče sem s kako rjuho pokrita.. Šit, zdaj me pa skrbi, ta objava resno spominja na Fetalijeve prigode…