Lomolena

A veš, ko večina otrok reče, da je njihov najljubši predmet v šoli telovadba? No, moj je bil matematika, ker ji je po navadi sledila malica. In ker je nedelja, se bom ponedeljka veselila tako, da si bom predstavljala, kaj bom imela med službo za malico.

Ko v Kino Šiška gostuje Mina Fina, se vsi delamo fine in med razstavnimi panoji šminkiramo z gin tonici, vintage rutkami in fensi jaknicami. In mimogrede podremo svetovni rekord v številu fotkičev na en razstavni prostor.

Tipično. Zadnjič sem povsem nepričakovano odkrila krasno teraso v samem centru Ljubljane, ko pa je bil film razvit, se je izkazalo, da sem poslikala cel film na long exposure in dobila ven serijo zapackanih fotk. Tako moj novi najljubši razgled v Ljubljani zgleda precej manj navdušujoče, ampak recimo, da si lahko predstavljate.

Vedno, ko gremo kam malicat, si prisežem, da bom tokrat pa res pofotkala vse dobrotke, ki bodo prihajale na mizo. Ampak bajski smo pač bajski in na fotkanje pomislim, če že, res šele tik pred finalom, ko že skoraj dremam za mizo, ali pa se skušam pripravit do vzravnanega sedenja. Imamo pa zato vedno bolj bogat arhiv sladičk… vsaj nekaj, ane.

Nekega zimskega večera smo se pozibavali ob indie ritmih v Menzi pri koritu in ker je bilo RES mraz, smo eni namesto vinakoper rdeče pili njihov domači čaj (ki gladko premaga 1001 cvet). Te dni je sicer ful moderno, da se vroče pijače streže v navadnih kozarcih, ampak eni smo pač štorasti in rabimo šalčko z ročajem, ki se ne segreje. Če so pa na njej še takšne izpovedi, pa sploh super.

No, in potem smo takole veseli

Eno od pravil lomografije je: bravni film za sončne dni, črno-beli za deževne. No, tale garažna hiša bi bila verjetno tudi z barvnim filmom enako sivahna, čeprav je tisti dan sijalo sonce, ampak takole v črno-belem se lahko vsaj dela, da je kakšna bolj fina stavba.

Zadnjič sem se hvalila, kako sem doma ekipi na koncu večerje ponudila še macaronse. No, tistih je prehitro zmanjkalo, da bi jih lahko pofotkala, sem pa zato šla čez nekaj dni po nove, ker je vsak izgovor, zakaj moraš po nove macaronse, dober izgovor

Vikendi so fin izgovor, da se odpelješ na kosilo malo bolj daleč. En vikend smo šli na kosilo k Mari in ker ni izleta brez plezanja na razgledne točke, smo šli še pred obedom pofotkat kraj zločina.

No, še največji zločin tistega dne je bil ta, da so nekateri na sončno nedeljo delali.

V zadnjih izdihljajih zime je čas, da pogledamo,
kaj so to sezono nosile naše dame.

Mladenka na sliki je za izlet do eko malice oblekla
vinsko rdeč plašč, ki ga je kombinirala z rdečimi
škornji in rdečimi sončnimi očali. Za podobno
kombinacijo rdeče, bele in sprano modre se je
tisti dan odločila tudi prodajalna na vogalu.

Neposredno iz New Yorka pa je prišel tale pripomoček:
kosmato ušesno obuvalo ali po domače mufki.
Primerni tako za januarski mraz v Williamsburgu,
kot za posedanje v slaščičarnah na bregu Ljubljanice.
Dama na sliki se je odločila za pozo Grete Garbo.
Ali kot jo je opisala sama: “Go away, i want to be left aloooone”.

Zadnjič nas je I. povabila na pozno pivo v Drugo pomoč. Ker tisti dan nisem še nič jedla, mi je druga polovica Lomolene v svoji rezidenci, v bližini katere se baje tudi pozimi v belih nogavicah in natikačih sprehaja Pinkney, skuhala en super rižek in odprla tisto nesramno malvazijo, za katero računam, da nam bo družbo delala tudi ob naslednji pozni malici.

Ko smo se pokompletirali, je bilo seveda iz škatle potrebno izbrati večeru primerno lomo pošast:

Blackbird fly in holga sta prišli v finalni izbor in podali smo se v blage snežne razmere. Fotka pred odhodom:

Valda smo prišli med zadnjimi, na ciljni lokaciji so si namreč že začeli razlagati hecne stvari:

Drugi pa so si ogledovali teren za ročkast fuzbal.

No, mi smo nekje po tretjem gin tonicu nehali fotkat:)