Lomolena

Tudi Sašo Krajnca smo ujeli na Lentu. Čeprav je bil tam službeno, se je takole velikoribnil. Stavim, da boste zdaj večkrat prižgali Poročila

Kolje se mogoče spomnite iz kakšnega slovenskega filma (“Nč na kredit, je reku šef”), sicer pa takrat, ko ni na koncertu od Moveknowledgement, dela superkul filmčke s stop-motion tehniko. In tale Koyaa iz risanke mu je čisto podoben, ane

Pri Lomoleni radi hodimo na koncerte, tudi če se je zato treba odpeljat na kakšno rodno grudo. Enihu, včasih koga prosiva, če s fisheyeom fotka samega sebe in najina prva žrtev v Ilirski Bistrici je bil tale poba:

Mirkota sva ujeli po koncertu v MKNŽ, kjer je nastopal skupaj z N’Tokotom, sicer pa ga lahko vidite tudi v vlogi generala Črička, v petek pa bo na Metelkovi zagotovo repal tole.

Če še ne veste, kako pri Lomoleni teden delimo na u izi ponedeljke, spontane srede in sproščene četrtke, potem naj bo tale objava izobraževalne narave.

Današnja mladina, pač.

Ko v Kino Šiška gostuje Mina Fina, se vsi delamo fine in med razstavnimi panoji šminkiramo z gin tonici, vintage rutkami in fensi jaknicami. In mimogrede podremo svetovni rekord v številu fotkičev na en razstavni prostor.

Ani kao, da bi se zdaj mogla počasi kaka koncertna sezona odpret? Lani smo se imeli v Kino Šiška večkrat ful fanj. Tudi, če je bilo vse modro. V megli izgubljeni, dve krasni blogerki – Ajda in Kajakaja.

Vedno, ko gremo kam malicat, si prisežem, da bom tokrat pa res pofotkala vse dobrotke, ki bodo prihajale na mizo. Ampak bajski smo pač bajski in na fotkanje pomislim, če že, res šele tik pred finalom, ko že skoraj dremam za mizo, ali pa se skušam pripravit do vzravnanega sedenja. Imamo pa zato vedno bolj bogat arhiv sladičk… vsaj nekaj, ane.

Nekega zimskega večera smo se pozibavali ob indie ritmih v Menzi pri koritu in ker je bilo RES mraz, smo eni namesto vinakoper rdeče pili njihov domači čaj (ki gladko premaga 1001 cvet). Te dni je sicer ful moderno, da se vroče pijače streže v navadnih kozarcih, ampak eni smo pač štorasti in rabimo šalčko z ročajem, ki se ne segreje. Če so pa na njej še takšne izpovedi, pa sploh super.

No, in potem smo takole veseli

In čez gintonik je z blacbirdičem nastala še ta fotka in tale, s ta pravimi ljudmi. Tale blackbird fotič vztrajno fura neko zasanjano fazo. Joj!

Zadnjič nas je I. povabila na pozno pivo v Drugo pomoč. Ker tisti dan nisem še nič jedla, mi je druga polovica Lomolene v svoji rezidenci, v bližini katere se baje tudi pozimi v belih nogavicah in natikačih sprehaja Pinkney, skuhala en super rižek in odprla tisto nesramno malvazijo, za katero računam, da nam bo družbo delala tudi ob naslednji pozni malici.

Ko smo se pokompletirali, je bilo seveda iz škatle potrebno izbrati večeru primerno lomo pošast:

Blackbird fly in holga sta prišli v finalni izbor in podali smo se v blage snežne razmere. Fotka pred odhodom:

Valda smo prišli med zadnjimi, na ciljni lokaciji so si namreč že začeli razlagati hecne stvari:

Drugi pa so si ogledovali teren za ročkast fuzbal.

No, mi smo nekje po tretjem gin tonicu nehali fotkat:)