Lomolena

Zadnjič sem od strica z miklošičeve prinesla rezultate rdečega filma (če se spomnite, se je moja romanca z rdečim filmom na beneškem bienalu bolj klavrno končala), in bila tok zadovoljna, da ful časa nisem opazila, da so vse fotke zrcalne. Neki je očitno na tem filmu, da se vsi odločijo, da bi še sami prispevali svojo umetniško vizijo. Tudi prav.

Pol Lomolene obožuje poletje, pol Lomolene pa poletje tolerira samo zato, ker pride za njim jesen. Včasih je človek neučakan in gre na dopust tja, kjer je jesen že v polnem zamahu, kjer se je med pitjem kavice na strehi treba pokriti z dekco in kjer že vsi nosijo volnene šale in dolge plašče. In ja, v tole rumeno hiško bi se takoj preselila!

Če slučajno kdo ni opazil, smo ble bolj malo besedne in malo manj foto aktivne. Ampak smo ble na dopustu, v borovi senčki, jedle fige, srkale gin tonik in se prepuščale brezdelju. Ja, valjda!!!! Če odštejem 15minutno kopanje v Preluki sem sramota za človeka, ki vozi avto s KP registracijo. Nič dopusta, nič brezdelja, sam neko piškavo delo.

Ker je odzunaj taka pripeka, mi misli nonstop vandrajo na morje in na vožnjo s katamaranom. Katamaran je (poleg tega, da je krasna beseda) ena zanimiva stvar. Ko se voziš v smeri najljubše destinacije in je v tebi en lušten nemir in mraz je, ker je klima, in se moreš oblečt in misliš, da greš na smučanje in komaj držiš tisto mrzlo karlovačko, ker je res tako mraz. In katamaran gre takooooo počasi, da misliš, da bi prej priplaval. Ampak potem, ko ga mladci s plapolajočimi lasmi v stilu Michaela Boltona parkirajo in ti vsa premražeš stopiš na razgret pomol, poln firbcev, ki so prišli prečekirat, kdo ta nov bo na otoku, veš, da si doma. Upam, da bom tudi jaz letos kaj doma. Tako zaradi pripeke.

Ziher si misliste, da je na Švedskem vse  oh in sploh lepo pošlihtano, vse je v nekem pravem redu in misliš, da si v vojski. Neh, to so Helsinki. V Štokiju so ble lepo poštimane samo hiše. In obožujem ta njihova platnena senčila. Tako tudi na ta glavnih ulicah. In vsi imajo iste in ne po slovensko, kjer je ena iz platna, druga iz pleksija, tretja marelična.. Tle švedi znajo, ne morem ugovarjat. In tudi igrače v izložbah znajo postavit v lepo vrsto.

Lent so sicer sanje vsakega čevapojedca, ampak mi smo šli letos predvsem na palačinke in ognjemet. Koga vse smo srečali, pa povemo v Veliki ribi….

Še vedno me preganja apokaliptično oranžni film iz Benetk. Predstavljam si, da ko bom naslednjič mela hude sanje, da bodo zgledale takole. Vedno bolj verjamem, da sta mela moja lomo fotkiča v Benetkah res svoj solo art projekt.

Če nisem ta teden že sedeminsedemdesetkrat povedala, da sem bila v Piranu. Zdaj povem zadnjič, da sem bila v Piranu. Piran je lep. V Piranu je lepo, ko piha in ti ne rabi o ničemer razmišljat.

Okej, se pardoniram, za termične fotke iz benetk ni kriv samo soluškić, ampak tudi moja izbira filma. Hecno je, ker ko pomislim na bienale, vidim zeleno in modro barvo, fotke so pa oranžne. In nekam apokaliptične, začenši z nasedenim kitom v Arsenalih. In ameriški olimpijec, ki je tekel na prekucnjenem tanku, je videti, kot da so ga poslali v pekel, čajniki iz srbskega paviljona pa kot da ne bi več radi kuhali čaja. Skeri!