Lomolena

Ker je odzunaj taka pripeka, mi misli nonstop vandrajo na morje in na vožnjo s katamaranom. Katamaran je (poleg tega, da je krasna beseda) ena zanimiva stvar. Ko se voziš v smeri najljubše destinacije in je v tebi en lušten nemir in mraz je, ker je klima, in se moreš oblečt in misliš, da greš na smučanje in komaj držiš tisto mrzlo karlovačko, ker je res tako mraz. In katamaran gre takooooo počasi, da misliš, da bi prej priplaval. Ampak potem, ko ga mladci s plapolajočimi lasmi v stilu Michaela Boltona parkirajo in ti vsa premražeš stopiš na razgret pomol, poln firbcev, ki so prišli prečekirat, kdo ta nov bo na otoku, veš, da si doma. Upam, da bom tudi jaz letos kaj doma. Tako zaradi pripeke.

Ziher si misliste, da je na Švedskem vse  oh in sploh lepo pošlihtano, vse je v nekem pravem redu in misliš, da si v vojski. Neh, to so Helsinki. V Štokiju so ble lepo poštimane samo hiše. In obožujem ta njihova platnena senčila. Tako tudi na ta glavnih ulicah. In vsi imajo iste in ne po slovensko, kjer je ena iz platna, druga iz pleksija, tretja marelična.. Tle švedi znajo, ne morem ugovarjat. In tudi igrače v izložbah znajo postavit v lepo vrsto.

Tole je bila ena prvih velikoribastih fotk, ko se je 1/2 Demetra fotkala z 1/4 Čao Portoroža, in mislim, da sta imela skoraj matching outfits:)

Včasih ne spimo.

Kolje se mogoče spomnite iz kakšnega slovenskega filma (“Nč na kredit, je reku šef”), sicer pa takrat, ko ni na koncertu od Moveknowledgement, dela superkul filmčke s stop-motion tehniko. In tale Koyaa iz risanke mu je čisto podoben, ane

Če grem v službo s kolesom in naredim en prekršek, se peljem mimo dveh Plečnikovih cerkva. Ena je tista, ki me spominja na kaseto in ta druga, šišenska, je pa tista, ki me malo spominja na džamijo. Kaj čš, Joža je obvladal. Vzamem bežigrajsko, ki je krasno umeščena v prostor, lučaj stran od Dunajske ceste, a se je ne opazi. Če pa ne naredim nobenega prekrška, se pa ne peljem mimo te, ta bežigrajske, ampak mimo stadiona. Kar je tudi kul, sam ni tolko fotogeničen s te strani.

Guštija smo srečali na Lentu, kjer je bilo čisto morsko razpoloženje, čeprav smo bili na plavajočem odru na Dravi. Poletni filing se je šla tudi njegova srajca, vključno z dekletoma, ki sta pognali iz nje. In zato smo se spomnili na tale njegov komad.

Lent so sicer sanje vsakega čevapojedca, ampak mi smo šli letos predvsem na palačinke in ognjemet. Koga vse smo srečali, pa povemo v Veliki ribi….

Jaz sem skoz lačna. In ko sem na eno soboto (res sem pozabla, kaj je blo, vem da je bil prejšnji dan na Metelkovi en dober žur, Zeleno sonce, se mi zdi, sam nisem sigurna) videla čez celo Slovensko tisoč miz, sem ratala tako lačna, da sem bila lačna potem do nedelje. Sam mize so hudo zgledale. Se ne bi branila, če bi ble skoz tam.